Od prve skupine svetil leta 1800, ko je Davyu uspelo prvič pridobiti svetlobo z električno energijo tako, da je razžaril kovinsko žico in pol stoletja kasneje, ko je Edison napravil odločilen korak s standardizacijo navoja s steklenim ohišjem z vakuumom, je razvoj elektrifikacije sprožil množično rabo svetil z žarilno nitko kot glavni vir razsvetljave. Tovrstna tehnologija pa je imela pomanjkljivosti, ki jih ni bilo mogoče odpraviti niti v 20. stoletju. Žarilna nitka se je pri žarenju izrabljala, zato je bila življenjska doba svetilke/svetila krajša, kar je pomenilo večjo obremenitev okolja zaradi večje proizvodnje in višje stroške za uporabnike. Velik del električne energije se je pretvarjal v toplotno, zato je svetlobni izkoristek razmeroma nizek. Posledično so se močno segreli tudi okovi in ohišje, kar je predstavljalo potencialne nevarnosti za požare pa tudi opeko kože pri stiku s svetilom.Po drugi strani je kopica dobrih lastnosti žarilno nitko obdržala na prestolu vse do 21. stoletja. To so predvsem cenenost, splošna razširjenost modelov svetilk (od stropnih, stoječih, namiznih do ročnih …), dostopnost (nakup je bil možen v vsaki trgovini), različnost izvedb (navadne, reflektorske, z mlečnim steklom) in standarizacije navojev.
Svetilke/svetila so ena od najširše poznanih in uporabljenih tehnologij
Slabe strani navadnih žarnic in nove energijske politike Evrope, ki težijo k trajnostnim in zelenim tehnologijam v 21. stoletju, pa so vzpodbudile razvoj konkurenčnih rešitev. Ena prvih so bila živosrebrne svetilke/svetila, ki svetilnost dosežejo z ionizacijo različnih plinov in jih uporabljamo za cestno razsvetljavo, razsvetljavo večjih športnih dvoran, telovadnic ipd. V stanovanjskih prostorih so jih nadomestile fluorescentne svetilke/svetila. Tovrstne svetilke/svetila imajo nekaj prednosti pred žarnicami na žarečo nitko: poraba električne energije za isto svetilnost je občutno manjša (večji svetlobni izkoristek), temperatura svetlobe, ki jo sevajo, je bolj blizu temperaturi dnevne svetlobe, svetilke/svetila so razmeroma hladna in so lahko izdelana tudi v različnih oblikah (najpogosteje v obliki daljših cevi, s čimer svetlobo prerazporedijo od točke na daljico). Iz avtomobilskih žarometov so se v stanovanja, pisarne, trgovine, ordinacije in drugam preselilahalogenske svetilke/svetila. Ugotovili so, da je svetloba avtomobilskih halogenskih žarometov podobna dnevni svetlobi. Halogenska žarnica je majhna in za svojo velikost presenetljivo močna, od 20 do 50 vatov in tudi več. Je razmeroma poceni, ker jih izdelujejo v velikih količinah že za uporabo v avtomobilih. Z izdelavo ustreznih ohišij so žaromete lahko začeli tudi vgrajevati v strop, obešati na vodnike in dodajati v različne tipe svetil (stoječe, nočne, namizne).Svetloba halogenskih svetil je prijetna, izbira svetilk dovolj pestra in čeprav jih poznamo že vrsto let, so še vedno modni hit.
